5. učna enota: Seminar in skupinska diskusija

Seminar v visokošolskem izobraževanju na splošno pomeni obliko poučevanja in učenja, pri kateri sodeluje razmeroma majhno število študentov.  Seminar je v osnovi namenjen diskusiji o vprašanjih, ki se običajno navezujejo na temo predavanja. Druga možna oblika seminarja pa je seminar, ki je predstavitev seminarske naloge (ki se nujno ne navezuje na temo predavanja), čemur sledi skupinska diskusija. Bistveni del ene ali druge oblike seminarjev je, oziroma naj bi bila, skupinska diskusija.

Pri pripravi, je dobro upoštevati in vključiti:

• učne cilje/izide predmeta, predznanje študentov, zahtevnost teme, 
• pripravo vsebine (praviloma je določena z vsebino predavanj, smiselna je omejitev na ključne vsebine) in 
• didaktično pripravo (časovni načrt, prostor, učna sredstva, zaporedje in dinamika idr.). 

Za sodelujoče (študente) je pomembno:

• da učitelj študente seznani z vsebino seminarja (pred seminarjem jim da eno ali dve vprašanji v razmislek ali jim naloži predhodno branje), 
• da so študenti seznanjeni z osnovnimi pravili in vedo, kaj se od njih pričakuje, 
• da je prostorska organiziranost (razporeditev miz in stolov) ustrezna ,
• da seminar vključuje različne načine in oblike interakcije (npr. možganska nevihta, delo v parih in majhnih skupinah, študije primera idr.),
• da učitelj ne deluje s pozicije eksperta in avtoritete,
• da ne prevzame glavne vloge govorca (govori le do 30% časa),
• da na koncu povzame glavne točke, vpraša študente po občutkih in morebitnih pripombah, napove prihodnjo temo, idr.

Najpomembnejši element seminarja je skupinska diskusija. Skupinska diskusija med udeleženci seminarja (med študenti), je izjemnega pomena za utrjevanje in poglabljanje znanja, kot tudi za utrjevanje zaupanja in vazi med udeleženci v skupini, kar vodi v razvijanje mehkih veščin – globalnih kompetenc.

Glavni cilji skupinske diskusije so:

• razumevanje – razjasnjevanje pojmov, iskanje povezav idr.;
• kritično mišljenje – zastavljanje in reševanje problemov, logično mišljenje, argumentiranje idr.;
• osebna rast – razjasnjevanje stališč in vrednot,  krepitev samozaupanja, odgovornosti idr.;
• komuniciranje – poslušanje, zastavljanje vprašanj, predstavljanje in zagovarjanje stališč idr.;
• zmožnost timskega dela – zastavljanje, delitev nalog, medsebojna pomoč in spodbuda idr.
• samousmerjanje učenja – razjasnjevanje lastnih ciljev, postavljanje prioritet, vrednotenje idr.