9. učna enota: Vrednotenje in profesionalni razvoj učiteljev

Izraz ‘vrednotenje’ (ang. evaluation) pogosto pojavlja skupaj z ‘ocenjevanjem’ (ang. assessment). Oba izraza imata podoben pomen in se v praksi pogosto uporabljata kot sopomenki ali celo zamenjujeta, vendar so med njima razlike. Ocenjevanje je sistematičen proces ugotavljanja in dokumentiranja empiričnih podatkov za namen merjenja znanja, veščin, prepričanj in stališč idr. Vrednotenje pa je proces ugotavljanja in določanja vrednosti (pomembnosti, kakovosti idr.) tega, kar vrednotimo. Oba procesa sta med seboj povezana oziroma potekata v zaporedju, saj podatki in informacije, pridobljeni z ocenjevanjem, služijo za presojo in dajanje sodb, torej za vrednotenje.

V visokošolskem izobraževanju ima vrednotenje poučevanja dva glavna namena, in sicer služi za izkazovanje odgovornosti do deležnikov (študentov, delodajalcev idr.) in za izboljševanje kakovosti ter učinkovitosti poučevanja. Dobro opravljeno vrednotenje privede do ugotovitev, ki so veljavne, zanesljive in nakazujejo smeri in ravnanja za izboljševanje in nadaljnji razvoj.

V osnovi se vrednotenje poučevanja dogaja kot samovrednotenje ali zunanje vrednotenje. Samovrednotenje (tudi samoocenjevanje) je proces, v katerem učitelji dajejo sodbe o ustreznosti in učinkovitosti svojega znanja, izvedbe, prepričanj in učinkov z namenom, da bi izboljšali svojo pedagoško učinkovitost. Samovrednotenje lahko poteka s samospraševanjem (refleksijo) takoj po končani uri (npr. Kaj mi je šlo dobro? Kaj mi ni šlo tako dobro?), z uporabo kontrolnih seznamov (check list) didaktičnih kompetenc, z uporabo pedagoškega portfolija idr. Zunanje vrednotenje se lahko dogaja kot: vrstniško oziroma kolegialno vrednotenje, vrednotenje s strani študentov ali kot tako imenovano ekspertno vrednotenje.

Pri vrstniškem vrednotenju gre za vrednotenje učinkovitosti poučevanja posameznega učitelja, ki ga opravijo drugi učitelji (kolegi), praviloma iz iste discipline oziroma področja. Glavni namen vrstniškega vrednotenja je omogočiti učitelju bolj objektiven vpogled in osnovo za razmislek o svoji poučevalni praksi, zastavljanje vprašanj, iskanje alternativ in novih načinov poučevanja, pri čemer je ključni cilj izboljšanje poučevalne prakse. Vrednotenje s strani študentov pa praviloma poteka z uporabo vprašalnikov, ki jih, najpogosteje ob koncu izvajanja predmeta, izpolnjujejo študenti, vsebina in način izvedbe pa sta praviloma v rokah univerz in visokošolskih ustanov.

Kakovost in procesi zagotavljanja ter ocenjevanja kakovosti visokošolskega poučevanja se vse bolj povezujejo z didaktičnim usposabljanjem učiteljev in njihovim profesionalnim razvojem. V osnovi pomeni učiteljev profesionalni razvoj aktivnosti, s katerimi učitelj razvija svoje znanje, veščine, ekspertnost in nekatere druge značilnosti visokošolskega učitelja.

Gradivo

Ta učna enota prikazuje:

  • razlikovanje med pojmoma ocenjevanje in vrednotenje;
  • pomen vrednotenja za preverjanje in izboljševanje pedagoške učinkovitosti;
  • nekaj načinov samovrednotenja in zunanjega vrednotenja;
  • kritičen pogled na svoje poučevanje in svoj profesionalni razvoj kot učitelj.



Gradivo za prenos

Oceni predavanje

S klikom na zvezdico podajte oceno

Povprečna ocena 4.8 / 5. Število ocen: 4

No votes so far! Be the first to rate this post.

Podaj svoje mnenje

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen.