3. učna enota: Učitelji in poučevanje

Najbrž si vsak učitelj želi svoje študente tudi naučiti to kar predava in ne le podajati snov. Načini, kako to počnejo pa se od učitelja do učitelja, zelo razlikujejo. Zelo pogosto se srečamo z razmišljanjem učiteljev, da so za uspešno učenje pomembni le tako imenovani študentski dejavniki – intelektualna zmožnost (vsi pač ne zmorejo ali niso za študij), zanimanje za predmet (moj predmet jih sploh ne zanima), prizadevnost pri opravljanju učnih aktivnosti in nalog (študenti so leni, nezainteresirani). Učiteljskim dejavnikom: sebi in svojim pojmovanjem o tem, kaj sestavlja dobro visokošolsko poučevanje in kaj pomeni biti dober visokošolski učitelj, pa ne dajejo posebnega poudarka.

Po Biggsovi klasifikaciji treh nivojev razmišljanja o poučevanju, so:

• Na prvem učitelji, ki razumejo poučevanje kot prenašanje oziroma posredovanje dejstev in informacij študentom. Naloga učitelja je, da jasno ‘poda snov’, od tod naprej pa je odgovornost in tudi krivda za morebiten neuspeh na strani študenta. 
• Na drugem nivoju razmišljanja o poučevanju je to še vedno razumljeno kot ‘prenos’, vendar tokrat ne zgolj dejstev in informacij, ampak tudi konceptov in razumevanj. Učenje je posledica dobrega poučevanja, zato je pomembna usposobljenost v veščinah poučevanja. Tokrat je v primeru študentovega neuspeha krivda na strani učitelja (manko didaktičnih kompetenc).
• za pojmovanje na tretjem nivoju je značilno, da je osredinjeno na študenta – izhaja iz študentovih potreb in interesov. Ključnega pomena so aktivnosti in naloge, ki jih pri (tudi pred in po) poučevanju opravljajo študenti ter podpora, ki jo zagotavlja učitelj. Pomeni razumeti določeno vsebino, koncepte in ideje na način, kot je to opredeljeno v ciljih in predvidenih učnih izidih, ter kakšne vrste poučevalno-učnih aktivnosti so potrebne oziroma kaj morajo študenti storiti, da bodo dosegli želeni nivo razumevanja. 

Zelo pomemben segment predavanj in drugih študijskih oblik je postavljanje vprašanj. Način razvrščanja vprašanj po Bloomovi taksonomiji je v visokošolskem izobraževanju najbolj znana in najpogosteje uporabljena oblika. Temelji na šestih hierarhičnih nivojih miselnih veščin, ki jih morajo v procesu razmišljanja o vprašanju in oblikovanja odgovora uporabljati študenti.